Otrok naj se igra in raziskuje

Ali ste kdaj srečali kakšnega zdravega otroka, ki ne bi stekel do blatne luže z željo, da po njej stopa, poskakuje, pljuska ali jo preskoči? Od kod izvira ta potreba? Najpomembnejša naloga možganov je zbiranje in nato obdelava informacij, kar inteligenca tudi je. Prav zato ima otrok v obdobju svojega razvoja prvinsko potrebo po zbiranju čim večjega števila informacij, oziroma, da se nauči čim več.

Za lažjo ponazoritev si predstavljajmo sledeče: bežimo pred tropom volkov, ki nas dohiteva. Najverjetneje nas bo dohitel čez dve do tri minute. Do zavetišča potrebujemo dve minuti. V tem trenutku možgani prevzemajo popoln nadzor in nas ne sprašujejo skoraj ničesar, ker ni veliko časa za razmislek. Pomembna sta vsak gib, vsaka podrobnost. Naš obstoj je v tem trenutku odvisen od tega, kar smo se do sedaj naučili. V polni hitrosti zagledamo 20 metrov pred sabo oviro na poti – vejo v višini pasu. Desno od nas se nahaja prepad, levo neprehoden gozd. V danem trenutku je popolnoma razumljivo, da s te poti ne moremo skreniti. Ker smo v življenjski nevarnosti, naši možgani vključijo svoje rezervne kapacitete in delajo sedemkrat hitreje, kar pomeni da sprejemajo veliko večje število slik kot po navadi. Zato se nam zdi, da smo v počasnem posnetku in eno sekundo doživljamo tako, kot da bi trajala sedem sekund. V polnem teku lahko realno 20 metrov pretečemo v 3 sekundah, nam se pa zdi, da ne bomo nikoli prišli do veje in naše tri sekunde se nam zdijo dolge 20 sekund.

Od kod izvira ta izjemna sposobnost možganov, da upočasnijo čas? Gre za evolucijsko prilagoditev, ki se je razvijala milijone let, ker nam možgani na ta način omogočajo dodaten čas, da poiščemo rešitev. Tako medtem ko tečemo proti veji, ki je nikakor ne moremo doseči, naši možgani opazijo, da na veji ni nobenega lista, medtem ko je okoli nas vse polno listov. Možgani nam pošljejo sliko iz otroštva, ko smo v gozdu lomili suhe veje. Sklepamo, da je ta veja suha in da nam je ni treba preskočiti ali se pod njo plaziti, temveč jo z vso svojo težo v polnem teku prelomimo. Kaj bi se zgodilo, če v otroštvu na sprehodu po gozdu ne bi lomili suhih vej? Mogoče bi se pred to suho vejo ustavili in izgubili dragocene 3-4 sekunde. Morda pa tudi življenje. Sedaj vemo, da je najpomembnejša naloga možganov zbiranje informacij, ki jih bodo obdelali, ko bo potrebno. Na ta način nastajajo povezave med posameznimi deli skorje velikih možganov, kar pozitivno vpliva na razvoj kognitivnih sposobnosti otroka.

Obdelovanje in povezovanje informacij je bistvo inteligence. Zato je popolnoma razumljivo, zakaj otrok mora skakati bo blatu, plezati po drevesih, skakati po postelji – ker na ta način spodbuja razvoj svojih kognitivnih sposobnosti. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z današnjim otrokom, ki 2 – 3 ure na dan preleži? Pri njem se kaže pomanjkanje na tisoče vhodnih impulzov, kar vpliva na slabšo stimulacijo pomembnih fizioloških mehanizmov, ki počasi gredo iz uporabe (dinamična akomodacija očesa, fiksacija predmetov v gibanju, kompleksne vrste gibov pri teku…). Mogoče bo kdo pomislil, da je gledanje video igric dober način, da možgani sprejmejo na tisoče impulzov, ampak to ni aktivnost, ki bi bila v skladu z današnjo evolucijo. Znana je Teslina misel, da smo ljudje produkt daljšega obdobja nenehnega prilagajanja in da velike in nenadne spremembe lahko povzročijo nepredvidljive in po vsej verjetnosti katastrofalne posledice. Zato je pomembno, da otrok čim več časa preživi med tekom, skakanjem, preskakovanjem, plazenjem, da biva v naravi, pleza na drevesa in podobno. Na ta način aktivira in spodbuja razvoj pomembnih delov skorje velikih možganov. Zato je dolžnost staršev, da takšne aktivnosti omogočijo, saj s tem pomagajo, da se pri otroku razvijejo vse sposobnosti in ga s tem pripravljajo na življenje. Starši lahko veliko pripomorejo k razvoju otroka. Za začetek lahko v času spomladanskih in poletnih padavin otroku kupijo gumijaste škornje, da hodi in skače po blatu in lužah tako dolgo, kolikor želi. Namesto da otroke omejujemo, jim raje omogočimo brezskrbno okolje za raziskovanje in veselje v naravi.

Avtor besedila: Ranko Rajović

Prevod: Milanka Celič