Ali Kaj izberejo starši na Irskem in kaj v Sloveniji?

Ranko Rajović pove, da že v najzgodnejšem otrokovem razvoju naredimo starši ogromno napak in te je kasneje težko popraviti, napake vplivajo na možganske centre, ki so se v času človeške evolucije razvili zadnji.

V tem poletnem času postaja Irska moj drugi dom, na Irskem namreč dela moj partner in oče najmlajše hčerke in v naslednjih mesecih in letih bova veliko tudi tu. Zanimivo je opazovati starše v drugi deželi ter jih primerjati s slovenskimi starši. Smo si podobni? V čem se razlikujemo?

Že vrsto let sodelujem z Rankom Rajovićem, s katerim v jeseni pripravljava tudi programe v našem vrtcu Modra pikica, Hiša otrok Bežigrad, tu bo nastal NTC center Ljubljana. Kot raziskovalka zgodnjega razvoja jezika tudi veliko razmišljam o otrokovih potencialih ter o tem, kako jih starši uspemo razvijati ter kakšne napake delamo ob tem. Ranko Rajović pove, da že v prvih mesecih starši s prezaščitniško vzgojo ter neznanjem, naredimo vrsto napak, ki vplivajo na razvoj otrokovih možganov. Najbolj so okvaram izpostavljeni možganski centri, ki so se v času evolucije razvili zadnji – to so centri za branje, pisanje ter govor. A o tem, kdaj drugič.

To poletje sem se ob opazovanju irskih staršev spraševala, kako izkoriščajo otrokove potenciale. Osredotočila sem se vprašanje, koliko se gibljejo irski otroci, predvidevala sem, da ogromno hodijo, saj za večja mesta velja, da ljudje uporabljajo mestni in primestni prevoz. Kako se irski otroci gibljejo po mestu Dun Laoghaire, kjer živimo? O tem sem se spraševala tudi zato, ker sem vedela, da bo zame in za štiriletno hčerko kar velika sprememba vsakodnevno pešačenje na vlak ter pešhoja po mestu. V Ljubljani smo zaradi izredno slabih avtobusnih povezav prisiljeni v stalno uporabo avtomobila. Vedela sem, da bo večje razdalje Luna težko zmogla, zato smo že ob najinem drugem obisku kupili otroško kolo. Nakup vreden vsakega centa! Vse razdalje sedaj premaguje hitreje, manj je utrujena, hkrati pa pri štirih letih vožnjo s kolesom brez pomožnih kolesc že popolnoma obvlada, zna zavirati, zavijati, voziti počasi in začenja razumevati prometna pravila. Vsak dan prekolesariva ali prehodiva od 7 – 10 kilometrov. Tako sva si ogledali lepo obalno mestece Bray, Howth, kjer sva v morju videli tjulnje, bili sva v živalskem vrtu in na različnih igriščih. Ob kolesarjenju so se ji začele porajati tudi številne ideje, bistroumne rešitve raznih problemov – npr. kako priti čez železnico, če ni prehoda. Luna predlaga: »Imam idejo, zgradiva helikopter, bova poleteli čez!« Odgovorim tako, kot v svojem NTC programu svetuje Ranko Rajović: »To je odlična ideja! Kako bi še lahko prišli čez progo?« Cilj tovrstnega spraševanja ni pravilen odgovor, vedno poudari Rajović, ampak pot do odgovora, čas, ko možgani intenzivno delajo in se ustvarjajo povezave med različnimi asociativnimi regijami.

Foto: Andreja Breznik Falk

Ranko Rajović v knjigi Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka poudarja tudi pomen tega, da v vsakodnevno delo z otrokom vnesemo elemente, ki dokazano stimulirajo miselni razvoj otrok. Hkrati pa v vseh svojih predavanjih poudari, da naj bo to za otroka igra, saj je med igro, ko je sproščen, najbolj učljiv.

Lune na kolesarjenje nismo usmerili zato, da bo postala tekmovalna kolesarka, ampak zato, ker že od njenega rojstva prepoznavamo pomen gibanja. Že kot dvomesečna deklica je obiskovala program Pedokinetike pri Andreji Semolič, kar je omogočilo trdne temelje v njenem gibalnem razvoju. Spet želim poudariti, da programa ni obiskovala zato, da bi bila profesionalna športnica, ampak zato, ker je gibanje za najmlajše izrednega pomena. Zato sem tudi takoj po njenem rojstvu kupila knjigo IQ otroka – skrb staršev, takrat še v srbščini (na srečo v latinici). Na prevod nisem želela čakati –izkoriščanje otrokovih potencialov se po Rajoviću začne že pred rojstvom in mi smo začeli takoj. Zavedala sem se lastne odgovornosti za razvoj Luninih potencialov ter v to vključila vso družino.

Pa se vrnimo h kolesu. Kaj Luna pridobi, ko kolesari, bo odgovoril Ranko Rajović.

Kako pa irski starši? Predvidevala sem, da bom videla veliko otrok na malih kolesih, a sem po enem tednu opazovanja družin z otroki zelo razočarana. Glavno prevozno sredstvo za triletne otroke je voziček. Skoraj vse družine imajo voziček za dvojčke, v njem pa dojenčka ter triletnika, štiriletnika ali celo starejšega otroka. Otroci torej ne hodijo več kot sem predvidevala, ampak celo manj, kot če bi jih starši vozili z avtomobilom. Pripeljejo se do otroškega igrišča, tudi v živalskem vrtu je bilo ogromno vozičkov ter otrok, ki so se večino časa vozili. Velike razdalje torej ne povzročajo tega, da bi se otroci več gibali, ampak se celo več in dlje vozijo v vozičkih. Šele pet ali šestletne otroke vidimo hoditi, včasih uporabljajo skiro, kolesa skoraj nikoli. Brez pomožnih kolesc se vozijo šolski otroci.

Uporaba kolesa z otrokom je naporna, saj to pomeni, da tečeš ob kolesu, paziš na promet, nosiš kolo na vlak in tramvaj, najtežje pa je, če otrok na javnem prevozu zaspi. A vse to je premostljivo, če imamo v mislih, kako veliko je otrok ob tem pridobil in kako je užival, ko je za gibanje uporabljal lastno telo.

Situacija v večini evropskih mest ali držav je verjetno enaka, otroci se gibljejo premalo, zato lahko pri mnogih pričakujemo razvojne težave.

Za konec še nekaj posnetkov kolesarjenja po Dublinu in okolici. Poleg vsega se navajamo še na drugo stran vožnje. Še en izziv za mlade in malo starejše možgane.

Živa Ribičič, FB: modrapikica.si/NTC center v Ljubljani s programi za predšolske otroke začne delovati 1. 10. 2017.